Ranitomeya imitator (Schulte, 1986)
Znotraj te vrste, ki je označena kot najmanj ogrožena na rdečem seznamu, razlikujemo dve obliki in sicer na osnovi oblj ali manj stalnega barvnega vzorca ter različnih naravnih habitatov. Poznamo tudi tretjo podvrsto, ki pa močno variira.
Prva vrsta prebiva večinoma v primarnih in sekundarnih gorskih gozdovih, na obrobju plantaž in celo na gozdnih območjih ob cestah. Gre za področja na nadmorski višini okoli 550 m, kjer so temperature vedno med 22 in 26˚C, izjemoma pa se spustijo do 17˚C. Druga vrsta prebiva pretežno na drevesih, v vegetaciji od 0,5 do 1,5 m nad tlemi, občasno pa jo najdemo tudi na tleh ali na višini do 8 m.
Gorska oz. višinska različica R. imitator živi v Kordiljerah, vzhodno od perujskega Dpartamenta San Martín na nadmorski višini od 250 do 1.000 m.
Nižinska različica poseluje primarne gozdove in gozdno obrobje sekundarnih gozdov, kjer jo najdemo v nižji vegetaciji do 1,5 m nad tlemi. Na takih območjih temperatura variira med 26 in 30˚C podnevi in okoli 22˚C ponoči. Žabe te različice živijo v nižinah na obeh straneh Ría Huallaga v Peruju na 160 do 300 m nadmorske višine, pa tudi nekoliko severno proti Jeberosu.
Znana je še ena različica, t.i. različica fantastica, ki živi v okolju, ki je podobno življenjskemu prostoru nižinske različice, le da so pri rzličici fantastica temperature nekoliko nižje.
Višinska različica je po zunanjosti zelo podobna R. variabilis. Osnovna barva zgosnje strani je rumenkasta, rumnekasto oranžna, modrikasta ali zelenkasta, z velikimi črnimi lisami, ki so včasih spojene v enoten vzorec. Tipični primerki imajo na vrhu glave, v bližini nosu, dve črni piki, ki sta za te žabe značilni. Ravno po teh pikah se višinska različica R. imitator razlikuje od R. variabilis, ki ima eno samo piko. Spodnja stran trupa je bodisi svetlo siva ali modrikasta, pri žrelu pa rumenkasta. Črne lise so tu nekoliko manjše kot po hrbtu. Tudi sive, modrikaste ali zelenkaste okončine imajo neenakomerne črne pike.
Nižinska različica te vrste žab ima črn hrbet in stranski del trupa ter pet bolj ali manj enakomernih rumenih ali oranžnih hrbtnih linij, ki se raztezajo od konca oči in so pri nosu pogosto povezane s prečno črto. Spodnji del trupa in okončine so svetlo modre s posameznimi majhnimi črnimi pikami. Območje grla je rumeno ali oranžno s črnimi lisami.
Podvrsta fantastica R. imitator je zelo podobna R. fantastica. Njene zgornje in spodnje strani telesa so črne, z oranžnim do bakreno rdečim vzorcem, ki je ne okončinah pogosto sivkaste barve. Zgornja stran trupa žab je zaznamovana s pretežno enakomernimi črtami in linijami, pri čemer so slednje pogosto širše, da so od osnovne črne barve telesa vidne le posamezne pike. Kraki in sprednje okončine so modrikaste z neenakomernimi črnimi lisami.
Samci vrste R. imitator so praviloma agresivnejši med seboj, zato je priporočljivo predstavnike vrste pri vzgajanju ločevati v pare. Najprimernejši je terarij razreda I, IV ali V. Med vegetacijo, ki naj bi delila prostor terarija v več nadstropij, naj prevladujejo bromelije. Povprečno temperaturo je najbolje prilagajati glede na izvor žab. Za uspešno rejo je pomembno tudi redno vlaženje zraka, ki vzdržuje visoko relativno vlago.
Vrsta se hrani s skakači, vinskimi mušicami ter pravkar izleženimi murni.
Predvsem zaradi nezapletenega vzdrževanja in zanimivega obnašanja velja R. imitator za eno najbolj priljubljenih vrst žab za vzrejo.